Nekoč so ljudje na Zemlji videli samo Luno.
Ni bilo noči in ni bilo dneva.
Samo človek in Luna.
Človek se ji je klanjal, ona pa mu je vračala tako, da je nenehno svetila.
Velika, rdeča in okrogla je venomer prisluhnila njihovim težavam, ali se jim je to samo zdelo. Niso vedeli. Pa so se ji vseeno zahvaljevali in zanjo izumljali najbolj nore plese.
Pazili so, da je ne razjezijo, kajti takrat bi narasle vode, gorele bi šume in iz hribovskih vrhov bi bruhal ogenj.
Prestrašeni bi se ljudje zbrali v zelo velikem številu in plesali samo za luno.
Telesa so se zvijala, bobni so preglasili vse ostale zvoke, duše so pele in Luna se je pomirila. In še naprej svetila.
Minevala so leta, desetletja, stoletja in tisočletja. Luna je postajala vse manjša in naenkrat je ni bilo več.
Nastala je tema. Potem so se ljudje zbudili v jutro in gledali v sonce.
Vse je bilo videti drugače in tudi ljudje so se začeli spreminjati.
Zemlja ni bila več ista, kajti ljudje so začeli zastrupljati vode, sekati gozdove, masovno pobijati živali in ob tem so uživali in bogateli.
Karen Blixen, strastna lovka na leve, je zapisala: Lahko kdo sploh živi v deželi levov, ne da bi jih poskušal ustreliti?
En sam človek je lahko ubil 20 levov na dan.
Pohlep je bil vse večji in ljudje so se začeli pobijati med seboj. Vse več je bilo bolečine, vse več krvi in vse več smrti.
Ljudje, zaslepljeni od sonca, so umorili tudi Luno.
Ugasle oči
sredi velike grive
zrejo v praznino