Smo nežen cvet, ki dehti v zlati mesečini škrlatne zore, samo srce naj govori, ko jih božamo z svojim pogledom, čar trenutka tako postane večen, majcene stopinje v tej čarobni mavrici življenja, ti zrcalijo dneve, ta čaroben dah dehtečega sveta umirja srce in ozrcali še tako tmno noč. Smo čaroben cvet, ki se dviguje k svetlobi in v vsej svoji lepoti kaže svoj obraz; plešemo v dihu šumečega vetra in se igramo, igramo se v igri življenja, ki kot zlata simfonija odzvanja in odzvanja, od nekdaj-na vekomaj….«a je samo nežen cvet, ki dehti!, a je samo nežen cvet, ki živi!, živi svoje življenje! in se giblje, giblje se v nežnem ritmu, v čarobnem plesu harmonije življenja«! 

francitraven