Sovražim grah odkar vem zase.

Že kot otrok sem ga predalčkal na rob krožnika.

Preprosto ga ne razumem.

Mogoče me moti, da nima okusa.

Ali pa ker je zelene barve in tudi nad ostalo zeleno zelenjavo nisem navdušen.

Ja, priznam, zbirčen sem.

Se opravičujem lačnim.

Razvajen?

Ne, nihče me ni imel dovolj rad, da bi bil razvajen.

Babi je ustvarjala najokusnejše jedi, potem pa je za predjed kot zanalšč, da bi si zaslužil glavno postregla z grahovo juho.

Zakaj babi?

In mamine božanske rižote, če le ne bi toliko časa porabil, da prebiram grah, kot bi skozi sito iskal zlato in rižota se je ohladila.

Zdaj pa si želim, da bi bil zrno graha, ker se že tako ali tako preziram, bi me pa vsaj ti malo čutila.

Črni Kos