Obkrožen z oceanom je ciklon 

za polotokom gozdov. 

In ne ve se ali bi še znal 

v provinci všečnih patriarhov, 

da bi sebe in njih še prepoznal. 

Pod ciklonom se diha 

nevihta še pred prvo zoro, 

ki je svoj prvi odstavek zapisala. 

Tam vse to se živi 

v snu modrine sanj.

Čista luna pa utopi 

medle vzdihe pričakovanj. 

Temno je to obzorje,

ko majhnih luči svetlost 

odpira pogled v sveto sol. 

So bliski treh neviht in 

trosi se led v dvom. 

Ljubiti njih na teh valovih 

suženjstva ognja seksipila 

v barvi rdečega odtenka. 

In pošiljati poljube na to 

gladino, kjer se s svojimi 

žogicami igra igra spolzkega 

tradicionalnega kamenja. 

Če bi se sploh še dvignil 

v zrak z vzdihi. 

Ta kratek del izdihljaja 

pomembnosti s sočnim poljubom. 

Blanka Drnovšek