Veter

je nosil in raznašal cvetove v eter.

Namesto sveče je na grob postavil besedo.

Slednja je trajala in gorela,

kakor ljubezen,

ki ne pozna trajanja ....

Ko so ga zalotili,

da v kovček tlači neuspele podvige,
je zanje imel pripravljeno polno bisago laži in neumnih izgovorov.

Pod gladino njegove kože so kmalu zacvetele ledene rože.
Ob njih se je vselej nasiti
pripadnosti,
bližine in topline.

Kadar se je smukal pod svodom hladne Lune,
ni poznal
strahu,
ostrine in prav tako ne tišine ....

Zgolj čas je bil tisti,
ki se mu je vse življenje
lomil

pod

stopali.

Jernej Jager