JESEN
Vsako leto isti čas
trkaš na vrata,
jaz pa ti ne želim odpreti,
kljub temu da vem,
da si neizogibna.
Veliko kdo te z odprtimi rokami pričakuje,
tudi Manca je bila duša,
ki te je ljubila.
V tebi je videla čas obiranja,
tistega, kar smo čez leto sejali.
Jaz pa se te bojim.
Strah me je tvoje moči.
A mati narava ve,
da te leto potrebuje.
Zato ti dovoli,
da drevesom vzameš življenje,
ki obarvano odpade na tla.
Strah me je,
ko te gledam,
kako počasi uspavaš življenja živih,
in jim v zemeljskih tonih postelješ zibelko,
v katero se bodo ulegli v zimskem spancu.
Medtem ko piješ rajsko energijo iz narave,
postanem utrujena tudi jaz.
Bojim se te,
ker vsako leto prinašaš kronično bolečino.
Je imela Manca prav?
Obirala bom to,
kar sem čez leto sejala?
Obiram grozdje,
iz njega priteče trpljenje,
ki ga zaužije moje srce.
Ti si tisti čas,
ki me potreplja po rami,
ko ponovno kot list padem na tla,
v zibeljko,
ki je zame pripravljena.
Padem,
da lahko spomladi znova zacvetim.
Globoko si segla v to jesen, ki se koledarsko sploh še ni začela. Prehiteva. Ti pa si jo dohitela s temi besedami. Čutno in čudovito.
škratki:
Zibeljka
ZIBELKA
pa še kaj bi se našlo - preveri
LpL
Nova, drugačna jesen.
Trplenje Trpljenje
Lp Caki
Zahvaljujem se vama za popravek.
Vse dobro,
Nina
Sedaj pa uredi pesem še v objavi,, torej vnesi popravke škratov. Svojo pesem lahko urejaš kadarkoli.
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nina Vinšek
- 15. 09. 2024 ob 08:15
- Prebrano 352 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 109.2