Dolgo časa sem se te bala.

Ker si me tepel; v preteklosti,

ko sem te vase vlivala kot deklica,

ki ne ve, kaj počne.

Bila sem deklica,

ki te je želela nadvladati.

Ker poraz bi bil zanjo boleč.

Z idejo,

da nimaš moči nad mano,

sem protestirala tako,

da sem se te lotila do konca.

A na koncu,

si zmagal vedno ti.

Nisem te  dobro poznala.

Nisem vedela,

kako ravnati s teboj.

Nisem verjela,

da si lahko zdravilo in strup.

V enem.

Pa si bil.

Si še vedno.

In boš.

Vse si lahko, za vsakogar,

ki ne ve.

Danes še vedno stojiš.

V isti steklenici kot takrat.

Danes si še vedno v isti količini,

kot si bil tista leta,

ko sem te prvič spoznala.

Drugače je le to,

da danes vem,

kaj si.

Da si moj ključ,

ki te ob večerih zlijem v kozarec.

In ko te  počasi srkam,

mi ti odpiraš vrata igral,

kjer se igra besed in moj jaz

srečata v melodiji tišine.

Danes se ne želim več boriti s tabo,

v strahu,

da bi me odnesel.

Sedaj vem,

da me ne moreš več ukrasti.

Ker sem tu.

Na mestu.

Nina Vinšek