Mozaik na zmečkani fotografiji
bosonoga stopam po ostri roževini
a svetlikanje na pragu me vleče naprej
kljub boleči nelagodnosti
v rokah trdno držim breskev a ne zagrizem vanjo
kot da me je strah sladkobe
glava je težka
polna nekega čudnega pričakovanja
kot bi ovenela od preveč tišine
preveč nedokončanih misli
v prsih ne čutim ničesar
z vsako dežno kapljo ki pade na zemljo
me svet vedno bolj potiska v molk
v hladen objem razdalje
in vendar diham – diham silovito
narisana sem v čudni perspektivi
uokvirjena in pribita na steno časa
sprašujem se ali se je vredno iztrgati
ajda v vetru me opazuje
skozme teče hladen potok
nemiren kot izdih ki ga ne morem ujeti
nemiren kot izdih ki ga ne morem ujeti
Pesem, ob kateri se tudi nam pospeši dih ... čestitke,
lp, Ana
Ana, hvala, razveselila si me v tej jesenski sivini.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 12. 09. 2024 ob 12:42
- Prebrano 441 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 179.68