Čokolada je mamilo,

ki sama mislim,

da je zdravilo,

ki mi doda kako kilo.

Čokolada je z mano,

ko spim,

je z mano,

ko živim

in se potim.

Ona je tu,

ko je ni,

ko se utapljam od skrbi.

Vidim jo,

ko lebdi,

v tisti skrinjici;

ki se hladilnik naslovi.

Vonjam jo,

ko se mi v prstih topi,

in mi po grlu  spolzi.

Slišim,

ko kliče me,

naj ne pozabim je.

Vsak dan,

vsako jutro,

vsak večer,

mi povzroča ta nemir.

Nina Vinšek