
V tmni noči,
solza se na lice spusti
in
tiho pesem prebudi,
srce zaihti,
človeka več ni,
glas tiho ihti,
solza po licu polzi,
V tmni noči
tiho pesem odzvanja,
srce zadrhti,
človeka več ni,
naj tihi glas ponese te v višave,
naj tihi glas ti srce prebudi,
ko odpraviš se med zvezde zale
in srce še enkrat zadrhti,
človeka več ni,
glas mil spremlja te v slovo,
glas tih nemem srcu,
daje slovo,
le solza skeleča
po licu polzi,
in srce zadrhti,
ko človek tam med zvezde hiti
in pride dan,
ko zalo jutro se prebudi
v »zlati zori«,
in takrat srce zaihti,
nema solza se po licu spusti.
Ta bolečina je prej ali slej poznana vsakomur.
Čim lažje jo preboli, ti želim, če je še nisi.
Spoznanje, da je telo in celo osebnost minljiv pojav,
bi se pri odraslih naposled moralo izkristalizirati
kot eden od znakov zrelosti.
Brez nenavezanosti ni resnične svobode. Tako da tisti,
ki se borijo za svoboščine, počnejo jalovo početje, dokler
ne razrahljajo neskončno dolgega spiska navezanosti na telo,
hrano, seks, modna oblačila, določeno restavracijo, hobije,
svoj status v družbi, planine, itd... seveda vse to pa izhaja iz lažne
ideje "jaz sem to telo" (in ne neskončno več od tega)
Upam, da je tale prispevek bil bolj blažilen kakor dražljiv.
Lp RA
Na svetu je vse kar živi minljivo in tega se je potrebno zavedati in čas zdravi rane..."In miljivost je lahko zahvala življenju, ki se tako meri z naprecenljivo.!"
Hvala za iskrene misli.!
lepo se imej
l.p.!
Francelj
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: francitraven
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!