Trepečem kakor suha trava v vetru
prestrašen sem zaupal svoje skrite misli gozdu
tekočine, slepe so ljubezni, v meni vztrepetale
vse mišice so v meni otrdele.

Vedel sem, da hrepenim po sreči,
a brez tvojega dotika ustnic
čas je muka neizdržljiva
želel sem si posrkati sokove,
iz tebe srebati sem hotel kaplje sreče.

Želim si tvojega dišečega telesa
vsak atom ljubezni hočem v sebe vzeti
ob tebi čutim kakor da sem del vesolja
sem skladbe del od samega Bethovna.

Ko s prsti se sprehajam po vdolbinah tvojega telesa
utrip srca začutim in vso čisto energijo
zasopel sem, ker vem, da vrat vseh ne smem odpreti
in da vsega kar želim, s teboj, ne smem početi.

Srce razdal bi tebi brez bojazni
bojim se le, da ti bi v meni videla prikazen,
ki našla si jo v pravljici grozljivi
mogoče bi si mislila, da jaz sem neiskren v ljubezni,
a jaz le grozno res želim si tvojega dotika.

Tomaž Jevšenak