Untitled#3
Ne vem kje naj začnem,
strah me je, da prehitro umrem.
Ljubim ta svet in bolečino,
ljubim celotno knjigo,
ne samo vsebino.
Ko sem prepričana, da je vse izgubljeno,
še vedno vidim ljubezen, le zamegljeno.
Popolnoma svobodna v naravi,
ob reki, kjer so občutki pravi.
Ponavljajoči občutki obupa,
strast do smrti,
strast do strupa.
Doza dopamina,
neskončna nostalgija,
želja po izgubi spomina.
Vem, da si iskreno opisala svoje občutke. Glej, maraton je dolg 48 km. A če ne narediš prvega koraka, tudi maratona zagotovo ne boš nikoli.
Nisem ne lepa, ne grda in nikoli nisem bila še do nikogar neprijazna, zato si me vtisni v spomin in ob težkih trenutkih pomisli na tole, kar si sama zapisala -
Namesto korakov v maratonu, začni hoditi, dokler ne prideš do -
Popolnoma svobodna v naravi,
ob reki, kjer so občutki pravi.
Srečno!
Točno tako. Zelo cenim vaš komentar❤️
Hvala.
Poslano:
30. 08. 2024 ob 12:00
Spremenjeno:
30. 08. 2024 ob 12:11
Fascinantna poezija. Hvala za svake hvale vrijedan poetski uradak. Evo, danas do 12 sati, ništa bolje nisam pročitao ! A neprestano mi kroz prste teku rijeke versi...
Lijep pozdrav,
mp
Prav solzne oči imam.
Hvala!❤️�
Komentiranje je zaprto!