Bolečina, ko končno zbereš pogum
In izgovoriš besede, ki so ti tako dolgo ležale na duši.
Ko zbereš pogum, da izraziš vsak svoj sum,
A se v trenutku izrečenih besed vse poruši.

Je kot rezilo, ki zareže globoko v srce,
Pričakuješ razumevanje, sočutje, morda celo rešitev,
A to se je izgubilo nekje,
Nekje v daljavi.
Vse, kar doživiš, je še ena zavrnitev.

Vsaka beseda, ki jo izrečeš, se zdi kot iskra, ki zaneti ogenj.
Namesto tolažbe dobiš obtožbe,
Namesto razumevanja dobiš sovraštvo,
Namesto spodbudnih besed se bojiš groženj.
Namesto obliža za srce se ta z vsako besedo stre.
Kot da bi imel astmo —
Dihaš in dihaš, a ne prideš do zraka.

Vsak prepir zareže globlje.
Počutiš se nerazumljenega,
Osamljenega,
Izdanega.
Tvoj glas, ki je bil prej tvoj most do sveta,
Postane tvoj največji sovražnik,
Dokler se ta most ne podre do dna.

Kako lahko še kdaj zaupaš?
Kako lahko še kdaj odpreš svoje srce, če vsakič, ko to storiš, sledi le bolečina?
Kakšna je sploh možnost, da  ne obupaš?
Če ob vsaki izrečeni besedi nastane nova ureznina?

Zaupanje, ki si ga nekoč imel,
Se razblini kot megla pod toplimi, mogočnimi žarki.
Zapreš se vase, obzidaš svoje srce in skrivaš misli, vse, kar si si želel.
Včasih so besede bolj strupene kot zvarki.

Vsak nov odnos nosi s seboj sence preteklih prepirov,
Strah, da se bo zgodovina ponovila.
Strah, da v mislih ne boš rešil nemirov.
Strah, da se bo tvoja želja po življenju kot ledena kocka na vročini stalila.

Besede postanejo nevarnost in molk edina varnost.
Tiho smo, čeprav nas obdajajo dvomi.
Kako hitro se lahko srce zlomi,
Ne z dejanji, temveč s tišino.
Ko besede padejo v prepad,
Izgubljene, preslišane,
Vse misli so tako utišane.

Hrepenenje po slišanju je globoko,
Da bi težo svoje duše spustil,
Da bi lahko nekoga prijel za roko,
Da bi lahko vse delil.

Kar naenkrat me napadejo glavoboli,
Porušila sem se do dna.
V tišini me moje srce še naprej boli,
Tihi krik, brezglasna prošnja.

Da bi me kdo slišal zaradi povezave!
Da najdem dušo, ki me bo poslušala!
Da bi bile slišane moje besede krvave!
Da bi tudi jaz dobila podporo in je ne le dajala!

Krik! Ki preglasi moje misli,
Ki se prebije iz mene kot znak nemoči.
Izgubila sem tudi v tej bitki,
Slane solze so oblile moje oči.

A ko bi le kdo poslušal.
Morda bi slišal željo po pogovoru,
Željo, da ne bi nad mano vsak le obupal,
Željo po odgovoru.

Kari