I.

vse štorklje so zapustile gnezda
utrdba tišine je gola v pričakovanju
gradim z rubikovimi kockami
ki jih sučem z zaupanjem v rešitev
vizija greha je kot slina
ki počasi mehča zatrdline
oproščena vsakršne krivde
ozdravljena slepote se še vedno bojim fizičnega premika
medtem ko delo krivcev utaplja
imaginarne izkušnje v suhih ustih
všečnost objave ostaja v zastrtem pogledu
stvarnost je prežeta z reakcijami naivnice
ki ne pozna razočaranj
telo je polno sokov
a nemost ga obvladuje z železno roko
obstanem v trenutku
ko dih postane zavestno delo


II.

po zatonu sonca
vročina puhti iz asfalta
lovilci solz so ujeti
v trdnjavi zamrznjenih misli
medtem ko telo sužnja
hrepeni po nedoživetih izkušnjah
vizija lepote je kot silovit val
ki ga ustavi le neizbežna vsakdanjost
kjer reakcija postane sprožilec
in pričakovanje zgradi novo telo
tekočine tečejo v vse pore
a oprostiš si v tihi jezi nanje
ki ustvarjajo zavajajoče pamflete
in berejo iz molitvenikov
očiščen si vsega kar je fizično
ustaviš se v točki
kjer zaživijo sanje


III.

vešče v trebuhu nimajo ritma
dirigent je v komi
ko slina polzi po jeziku medenosti
sokovi ustvarjajo ugodje
delo postane suženj časa
ko zamrznem v svoji nebogljenosti
polni slasti in skušnjav
očiščena zaupam usodi
in spomin izkušnje bodri v ozadju
stvarnik reakcij ustavi dih
ko se zaigrani svetovi lomijo na koži
lepota silovito budi občutke
všečnost pa se izgubi v megli dvomov
sem samo človeški potomec
in hkrati božji otrok
vse kar je v meni fizično
je kot nemost v trenutku krika
morala bi
sanjati opogumljati oprostiti
nahraniti metulje


IV.

lastovke se zbirajo v telesu
ko začutim požirek tebe
in se tvoja beseda spremeni v meso
izkušnje so kot zamrznjen dih
gradijo imaginarne domove v mislih
strah izgine v senci oproščenega
medtem ko se otroci igrajo na travi
in ponujajo kosom lažne borovnice
vizija lepote je izvir
ki požene kolesje domišljije
fizično delo se prelije v nemoč
ko filistri pišejo navidezne resnice
z zaprtimi očmi
vse je prekleta igra vran s kanjo
ki ne ve za jesen
ne za domotožje
ne za lastovke v meni
kljub gambitu kraljice
je na koncu šaha vedno za nekoga mat

modricvet