Tisto okno, skozi katerega
so pečeni piškoti zadišali
zbudilo mi je vonj po mami.

Spomnil sem se na njeno roko,
ki me je v objem vzela,
vse moje skrbi je v svojo malho sprejela.

Ko sem še kot otrok živel
in je čas nenadzorovano mimo mene hitel,
takrat se mi je zdelo,
da bo cvetje na travnikih
le za mene v vseh barvah cvetelo.

Nekje na polovici mojega časa
je čas ročno zavoro povlekel,
vse se je upočasnilo in cvetje,
ja seveda, tisto isto cvetje,
je sedaj tudi za druge cvetelo.

Ko sem postal oče sem se zavedel,
da so otroci v mojem objemu
po sladkih piškotih dišali.

Brez navodil sem se naučil
tudi svoje otroke ljubiti,
sedaj bi brez njih težko živel.

Sedaj sem jaz zamenjal svojo mamo
sveže pečeni piškoti
in tisti najboljši – po robovih zažgani,
sedaj dehtijo za moje otroke,
ki so nekoč v mojem objemu
na moji rami zaspali.

Tomaž Jevšenak