Tam nekje v šelestu tihem gaj zelen, svojo pesem poje, glas tic sanjavih tam dol odzvanja, pesem poje-se igra, tam dol vsak glas svoj dom ima. Pesem mila, pesem tiha, se med zelenjem premika, pesem otožna med orjaki večnim, svojo lepo simfonijo igra, gozd joče-nema solza se na njegovem licu igra, gozd joče-gozd prepeva, gozd ti večen, v srcu odmeva, gozd krasan-v zelenju tihem tam dol odmeva, res si večen-ti gaj zelen, ti biser, ki se svetiš, vi očaki trdni, ki na zemlji trdi, trdo se borite in žvete….; a samo mila-tiha pesem tam dol odzvanja, njen glas seže do srca, «vsako življenje svojo pesem zlato igra!« in »nebo joče….in nebo joče!«….

»Simfonija življenja je igra in njena igra je čar,
čar narave-čar duha,
ki poje svojo krasno odo-odo življenja.!«

francitraven