takole začni, nocoj skoči v vrtinec ledenih voda,
samo tako boš lahko izmeril globino in bolečino. ne boj se,
vstopil boš le v atrakcijo misli gibanja sveta in dosegel
neizpite ekstaze. premakni se - nepremičnost. odsev
tvojega obraza, ki valovi v vodi, ni izkrivljen. vse površine sveta
in vsi nasmejani obrazi so prevare. bistvo je globoko in daleč.

*

drevi ne piši poezije o zapoznelih nežnostih.  
edinole čas bo ostal najin prijatelj, če bova še naprej rasla
v nepreštevnih sencah. da, še vedno raseva iz dolgih toplih poletij, še vedno
pogledujeva navzgor za kriki galebov, še vedno so v prsih
krila akvamarina.

*

ne sledi trivialnostim, ki tudi, ko že mesec potone, raznašajo nekaj brezbarvnega
in brezimnega. ne glej za oddaljeno osamljeno ptico,
ko nama snežinke rišejo zimski cvet in hladno sonce na lica.
ne postavaj ob slikah, v nevidni simbiozi, ki je
z neko določenostjo, kakor usoda združila sladke skrivnosti
s preživelimi zalivi, ki še vedno šepetajo: e, tako, ne,
čisto malo upogni koleno. pogled sem, nasmeh, lejga ptička.
klik. ker ne moreva za šumljanjem, s katerim je med prsti spolzel
pesek mladosti.

*

sem ti z nežno dušo namrščeno rekel, da bova
z nasmejanimi solzami pojasnila lepoto, ker
(čeprav ne veva, katera zima po vrsti je,
kateri sneg, katero sadje bo zorelo, ko zadonijo orgle
še ene pomladi,  ki se bo pripetila izza zavese
na poti proti daljnemu mestu, ki čaka na naju in
z obilo upanja plete uspavanko)
znati plavati pomeni reševati življenje.

*

nadaljuj, v letu sva, zemeljska pesem zori, moja misel
poganja ptico, obstalo kot list brez vetra,
kot upanje, kot oplojeno gibanje sveta, kot bolečina.

Marko Skok - Mezopotamsky