rad bi da se potovanje nikdar ne konča

in rad bi da po vsem skupaj ne ostane nič

ščepec pepela

ali sem vzljubil svoje boli

spomine

meje besed 

meje sveta

živiš popotnik v meni

vsak večer

si do konca zgorelo sonce

si tudi ti živel tako

da ni ostalo nič

v ciljni črti le pepel

gledal sem sprhnelo drevo

gledal tisočletja

kot šoje smo se drli

preboj

kdaj že

si se posejalo v tisočih

jemalo znova od voda in sonca

rodilo

dopolnilo

in dovršilo bitje

kot je pod nebom

kar prejmeš daješ

brez ostanka

si živel tako

tolščak ledenih morij

kot otroci že

smo delali spominčke

toko pobožno

nič ne de

in se učili vseh pravic in zakramentov

kar je dano je v zemljo zakopano

kot za nek potem

a tudi pesmi so za to

da na dežju zgorijo

ker so plamen

in nova ura je

tvoja ura

nekega davno minulega dne

.

miko