Ž V R G O L I N
(otroška)
TIČEK ŽVRGOLIN SVOJO LEPO PESEM POJE,
SKAČE, POJE, VRISKA, SE SMEJI,
REPEK SE ŠOPIRI MU, SRČEK MU MELODIJA GREJE.
»JUHEJ…,JUHEJ.., JE TU KDO DOMA?«,
»JUHEJ…, JUHEJ…«, MED ZELENJEM ODMEVA,
VESEL GLAS SE MED LISTKI PREMIKA,
»ČIV, ČIV…, ČIV,ČIV…,VEDNO SEM IGRIV«,
VESEL SMEH TAM DOL SE SLIŠI,
TIČEK MALI SE HAHLJA, PLEŠE, SKAČE,
KOT MALČEK MALI RES RAD SKAKLJA,
IGRIVO GLEDA, PRI IGRI PRIJATLE RES RAD IMA.
GLEDA, GLEDA NAOKOLI, A OKROG NJEGA SAMO SENCA SKAČE,
»JUHEJ…, JUHEJ…, ČIV…, ČIV…, KDO SI TI,
KI TAKO VESELO SE IGRAŠ?«, JO VPRAŠA,
A SENCA NEMA NIČ NE REČE, SAMO SKAČE, ZDAJ PLEŠE, RES PRIJETNO SE IGRA,
V GOZDU TIČEK MALI SVOJEGA PRIJATELJA ZA IGRO IMA,
SAMO SONČEK ZALI SE VESELO MU SMEJI…,
»ČIV…,ČIV…, JUHEJ…, JUHEJ…«, SE V GOZDU SLIŠI,
»ČIV.., ČIV…, JUHEJ…, JUHEJ…«, PRIJATELJ PRIDI K MEN
IN ZA IGRO VEDNO ODPRTO SRCE IMEJ.

francitraven