Zabuhla ležernost zaznamuje dan,

izzivaje se vleče skozi ure

naveličanosti izgnanih sanj,

je le fatamorgana brez klavzure?

Vročina ustavlja notranjo hitrost,

v bližino, k ljubečemu stiskanju rok.

Počitnice so krhka raznovrstnost,

svojevrsten čas razigranih otrok. 

A neizpolnjena pričakovanja,

razžira bes v notranjosti kislina.

Prelaga na druge obtoževanja,

ko nezaupanje je bolečina.

Ne morem, ne gre, ker so me izdali.

Drugi so krivi, me podredili.

Ja, drži. A kaj smo mi izbali?

In koliko izkušenj sami stkali?

 Vprašanje večno v notranjost nas gloda,

le kje začne se, kje konča usoda?

In koliko imamo nanjo vpliva?

Kot reka, ki po svoje se preliva?

olgasem