Danes zjutraj sem se zbudila in se želela zbuditi še enkrat. V tem jutru ni bilo nič neponovljivega. Samo veter je nežno zibal zavese in vrata loputala ob prepihu. Sonce je bilo že zgodaj visoko in zrak je dišal kot navadno diši v poletnih jutrih. Vsi so bili povsod, a v resnici ni bilo nikjer nikogar. Nikamor se ni mudilo. Slišati je bilo samo ptice in pridušen zvok radia iz kuhinje, po katerem so govorili o bombah. Nato je topel dež s seboj prinesel otroške krike od daleč, a so vsi odpirali dežnike in zapirali okna. Prav nič ni bilo neponovljivega, a sem se želela, morda manj ignorantna, zbuditi še enkrat. 

Nevrotična