Ti tron ti, ki visok si,
do kamor sežejo svetle zvezde,
ti človek ti,
ki kuješ žezlo trdo, vso jekleno,
ti življenje ti,
ki voziš se po strmi prašni cesti.
Trud in pot in srage potne
na obrazu orjejo brazde – ti človek ti!

Udarci kladiva govorijo,
udarci kladiva odzvanjajo:
dan in noč,
dan na dan,
noč in dan.

Ti jeklo ti, ki se ne upogneš,
ti ogenj ti, ki v prsih žgeš, ne ugasneš,
ti roka ti, ki nikoli nisi trudna,
tvoji udarci svetle zvezde prebudo!

Ti žezlo trdo,
ki svetiš se v temni noči,
kuješ iskre večne in svetleče,
da prižgejo zvezde v temno noč.

Ti življenje ti,
trdo brazdo urežeš na obraz,
za tiho, mirno noč –
dan na dan, dan in noč.

francitraven