Nebo nad mano lesketa se v rdečih barvah,
čas hiti a ne hitreje od svetlobnega fotona,
moj duh kot ptica leti v ozvezdja daljna,
kar vidim je lepota dneva, je paleta barvna.

Ob vodi mlin stoji, nič več se ne premika,
nad njim, tam za oblaki, sonce mu mežika,
hodil sem ob vodi, ker želel sem videt tulipane,
a ob vodi stati videl sem lesene velikane.

Nebo je mirno, le sonce mu zdaj piše poezijo,
v ozadju žvrgolenje ptic v vodi se zrcali,
miren večer je in ptice tu nikamor ne letijo.

Lepota tega dneva, vem, ni samo zame,
zasanjan sem, ko sonce boža te lesene velikane,
svet barv te divjine se zasidra vame.

Tomaž Jevšenak