Nč človk ne more v svoje roke prijet,
še ko zadnji dih se nam izteče.
»Neskončnost končna« nas v svojo izbo vabi,
»Nč ni nč«, v živlen se ti s svojmo obrazom nasmiha.

Še ko ti roža v rok dehti, se ti prisrčno smeji,
kraljestvo svetlih zvezd v morju niča trepeta.
Vesolje vedno svojo igro igra
in morje tmno svoj dom v svetu ima.

V živlen nam vse beži, a nekoč nas nemi čas ulovi,
»nč ni večen v živlen«, pa če si rastlina, žival ali človek.
Samo dehteč cvet tam pri obzorju zalem,
ki v škrlatnem jutru trepeta, je spomin na lepe dni.

Srce se smeji, ko pesem zala svojo zgodbo govori,
še ko jočeš se, zvezde svetle gledajo tvoj obraz.
In ko gremo v morje svetlih zvezd,
Večnost večna odpre naj svoj čudoviti hram.

In morje naše, morje mirno, morje strašno
na našmo majhnem svet, naj svojo lepo pesem poje,
pa če si rastlina, žival ali človek:
»Smej se ..., ljubi …, joči …, živi …«

Al to je nč,
al to le dehteč cvet v rokah trepeta. 

francitraven