Končana je še zadnja tekma tega olimpijskega dneva, Amerika se je brez napenjanja podelala na Južni Sudan v košarki.

Sedaj se odloči, da bo kljub koncu, naslednji nastopil dolgčas. 

Saj bi reševal križanke, ampak če prižgem luč, me bodo napadli komarji, kobilice in zmaji,

če pa zaprem okno, se bom utopil v lastnem znoju.

Tudi kombinacija ugasnjenje luči in odprtega okna ima svoje minuse, vsaj za tiste blažene, ki lahko spijo, namreč sosed je še na zadnji krog odpeljal psičko Najo.

Slednja je precej divje narave in se na uvidevne žvižge soseda ne odzove, zato je primoran kričati njeno ime in ko se ta končno prikaže jo okrega, če je spet jedla drek.

Med to borbo, ki je precej bolj napeta od tiste košarkarske mirno ležim, ker se mi tudi premetavati ne ljubi. Razmišljam o jutrišnjem službenem sestanku, kjer bom poizkusil še z deveto revolucijo, čeprav je vseh osem umrlo še preden so odprle oči. Predstavil bom svoje smiselne argumente in rešitve, ob koncu pa

mi bodo postregli s sranjem, ki ga bom seveda moral pogoltniti in vsi bodo začudeni, ker za razliko od Naje ob tem ne bom mahal z repom.

Črni Kos