Bazilika. In: posodo pomije po kosilu.
Kosilo kuham,
tako: dišeče, slastno.
Belo ribo opražim v olju z maslom, čeprav jo peče.
Lešnike ji natopim v ponev, da se zamoti z njimi;
ko jih gleda, vse okrogle in rjave,
jo manj boli
si poskušam domišljati, a vseeno dodam sol, začimbe.
Potem v rdečo, samo rdečo zelenjavo
natrosim bel, samo bel sir,
posujem z baziliko, sveže odrezano
z malim nožkom in z mojimi občutljivimi prsti,
ki bodo do konca dneva sporočali
baziliko (poleg besed),
ki, ah, tako zelo lepo diši
po spominih, po nekem, tistem
večeru
tam, nekoč, s tisto osebo,
v tistem času,
na tistem mestu, kjer je rastla svetlo zelena bazilika,
in ki je vmes sublimiralo
v nek povsem drug
kozmos, ki se zdi še manj oprijemljiv,
kot so droni, ves čas latentno prisotni
in z nami
pri vsakem kosilu.
Ko se najeva, jaz obsedim
sama, pred morjem;
on
pomiva posodo
emancipiran.
Nag.
ewomaniziran :)
in empatična celo do mrtve ribe :)
tako mimogrede ... za prijetnim branjem
lpi
Draga Irena, hvala za odziv. E-womaniziran - zelo dobro, nisem še “registrirala” :) :)
Odlično! Okus dneva po receptu in/ali iskanje vonjav življenja ... Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
oj, MIRjam,
SVETA BAZILIKA,
ki ni iz betona.
Obstaja ! tulsi
Ker mi je bazilika všeč, mi je všeč tudi tvoja pesem.
Srečno
Me veseli, Rajko, da so ti všeč bazilike in pesem :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 31. 07. 2024 ob 16:15
- Prebrano 483 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 206.9