Ne vstopaš v moje sanje,

ker so že pase in zdaj sva v letih,

ko veva, da se ne uresničujejo.

Raje me mučiš v živo.

Pripoveduješ mi o svojih nočnih morah,

kako te lovijo napake preteklosti,

kako te za vrat drži sodelavka, ki je ne preneseš,

kako krik na pomoč ne pride iz tvojega grla.

Kako ti na blagajni ne potegne kartica,

kako si kar naenkrat plešasta,

kako umre pred tabo babica, 

ki je že mrtva.

Zaupaš še, da te tvoj fant ne razume,

ko mu želiš pojasniti, zakaj se bojiš spanja.

Ampak, da imaš srečo, da se lahko vsaj stisneš poleg njega in ti je lažje.

Pa ti, imaš kakšne more? 

Se obrneš name.

Nevedoč, da jo ravnokar doživljam.

Črni Kos