Prhlost
Pozvanjajo med rano jutro trave,
pod težo vodnih kron molče mižijo
in v kapljice polegle preslikave
s toploto poldneva v oblak zbežijo.
Kot dež spet padejo v oči zazrte
tja med vejevje, kjer je k nebu lina,
ko se raztegne zemlja v tople prte
in ležeš nanjo, krije te tišina -
izgubljaš se v življenje, kjer umiraš,
razblinjaš iz telesa misel čisto
in kakor stara krošnja v gozdu hiraš,
saj spet bo jutro, mnogim vse bo isto.
Pa vendar manjkala bo breza bela,
čeprav mladika bo čez panj se pela.
lepo, res lepo. sladkoboleča pesem z aromo miru, ki izhaja iz razumevanja nujnosti.
lp, m
Hvala, miko. Kako odličen uvid.
Razumevanje nujnosti ...
lpi
Prhlost minevanja v sobivanju z naravo je še posebej ganljivo, ko manjka breza bela ...
Čestitke!
Pridružujem se čestitkam za to izredno močno občuteno pesem s presežkom v zaključku!
Milan Ž. - Jošt Š.
Ja, bolj ko minevamo, bolj intenzivno se presprašujemo ❤️
Čudovito, čestitke!
Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 30. 07. 2024 ob 21:09
- Prebrano 463 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 140.54