Temperatura je vzklila,

vrelišče v meni še bolj.

Dokler nisem vstopila vate,

se namestila v udoben sedež,

ter se predala toku, 

ki ga ustvarajaš skozi svoj obstoj.

Tvoje poti vodijo, 

ciklično, 

iz točke A, 

na točko A.

Do Milana.

Ni pomembno, da pot je ista,

važno je, da ustvari spokoj.

V meni mir.

Ki ga čakam.

Včasih zamudi,

ali pride prepozno,

nikoli prehitro,

nikoli točno.

Ker Mir ni točen,

on bi moral biti tu,

z mano,

vedno.

Ne pa, da ga rotim,

da me pride pozdravit.

Za malo.

Za nekaj časa.

A se mu mudi naprej.

A vendar, ni važno…

Edino važno je,

da nisem zamudila tebe.

Ker ti si vedno tu; pravi čas.

Nina Vinšek