val, ki s svojo silovitostjo udarja ob zlizane skale

sonce, ki s pogledom žge obline pokrajine pod sabo

veter, ki z rokami divje mrši krošnje dreves

zemlja, ki z vsem svojim pokriva pulzirajočo globino

čas, ki objema in golta vase trenutek obstoja

in prostor, ki je neskončen za moja in tvoja krila

tako naravno je

telo, ki je v meni

duša, ki brez sramu gleda mojo

sok, ki iz življenja teče v drugega

tvoj obraz, ki je v trenutku krvavljenja in golote samo moj.

taja