Drugačen. Meni nepoznano okolje.

Pot, po kateri še nisem hodila.

Zato mi povzroča nelagodje;

občutek nezapolnjenosti.

Ker je zdrav.

Knjiga z drugačno pisavo.

Bogata knjiga, z zakladi,

knjiga, ki sem jo odprla,

ampak je (še) ne znam brati.

Želim se je naučiti.

Pisave meni (še) nepoznane.

Pisave, ki mi bo odprla moje zakrknjeno mišljenje.

Mojo omejenost.

Včasih pa sem še vedno tam.

Pri knjigi v latinici,

ki jo tekoče berem.

Že poznam.

Pri knjigi s psovkami,

katero sem umazala,

ker sem jo v naročje sprejela:

z umazanimi rokami.

Še vedno sem tam.

Pri nezdravi knjigi za mojo dušo.

Za moje misli.

Zadaj v daljavi.

V preteklosti.

Ujeta.

V kletko;

v katero sem se sama zaprla.

Kje je ključ?

Sama še vedno tam,

čeprav sem fizično tu.

Sama s podobo njega,

ki nikoli ni obstajal.

Sama s podobo njega,

ki sem si ga sama v svoji glavi samostojno ustvarila.

Kaj moram storiti?

Se le prepričati,

da takšen »princ« nikoli ni bil zares z menoj.

Da je takšen princ zrastel le v moji glavi.

Da je v resnici obstajal le konj.

Konj, vseeno lep, rejen, mlad in divji.

A sem ga shirala.

Ga sestradala;

mu ne dala tistih surovin potrebnih za ljubezen.

Namesto tega, sem ga zbolela.

Ker gnilo jabolko naleze zdravo jabolko.

Pa me včasih prešine,

da bi želela nazaj tudi ranjenega konja.

Da bi ga ozdravila.

Ozdravila to, kar sem zbolela.

 Včasih še vedno čakam princa,

ki je nastal le v moji glavi.

Kljub temu, da se v svoji zavesti zavedam,

da je rok trajanja za to meso že potekel.

Zavedam se, da me čaka sveže sadje,

ki me kliče v zdrav paradiž.

Le mojo podzavest še moram prepričati,

da zamenja to monotono koleščenje.

A za spremembo,

bo potrebno najprej ugrizniti v sadež,

ki me bo popeljal do...

...ekstaze zdrave ljubezni,

za katero nikoli ne bom vedela,

če sem zanjo zares pripravljena.

Nina Vinšek