Zlati žarki jutranje svetlobe sonca so oplazili njeno telo.

Posijali so na vsak košček njene deviško blede polti.

Zlata svetloba je odkrivala zgodbe njenega telesa.

Zgodbe cvetenja.

Svetloba se je kot strasten pogled plazila po občudovanem telesu.

Pogledi so opazili mehek puh, ki je prekrival njeno telo.

Pot sonca se je premikala navzgor, kjer je svetloba srečala napeta stegna obdana z rahlo nagrudanimi hribčki.

Glasba dozorevanja se je nakazovala skozi tanke bele lise na njenih bokih.

Pogled sonca je svoje oči usmeril po poti navzgor,

do predela nad boki,

ki se je počasi dvigal in spuščal.

Višje od tega so relief telesa izpremenile nežne grudi,

katerih vrhovi so se ob pihu vetra nagrbili.

Puh na telesu pa okurjepoltil.

Oči sonca so se premikale vse višje in višje.

Ustavile so se na predelu, na katerem se je dolga linijska vrv;

vrisan v kožo, ob ritmičnih intervalih premikala.

Višje in višje se je vzpenjala poželenost matere dneva, tem bliže je bila polnim ustnicam.

Te usne so bile zdravo rdeče, zavite v porogljiv smehljaj, ki se je smehljal svojim sanjam.

Sonce je želelo pogledati še v notranjost njene duše.

Zrcalo duše pa je bilo zaprto.

Saj ona je spala.

Nina Vinšek