Za vrati še zmeraj čakajo copati
Ko v skrček jutra se raztegne vdih,
hvaležnost leže mu k nogam kot pes
in brez odgovora množi se tih -
kot iskre v rajanju nad majski kres.
Še tu se spletam nad vodé svežino,
nad travnike, v mehkobo zelenenja,
med debla, krošnje gozdne, ki z milino
so v rôkah vetra polne poželenja.
Kako naj nit ojačam, ki telo
kot lutko v svet obeša in v skušnjave?
Kljub beznicam, še up gre tja v nebo,
a vem – narobe ni poti, ne prave.
Tu dano nam je - kakor dušam vice,
da si operemo pred ničjem lice.
hvala Svit
veliko je tega, kamor poklekne v zahvalo hvaležnost
lpi
.jpg "Nada")
Vedno znova se čudim množici nežnih, čudovitih, na novo skovanih besed!
Današnji verzi za pojutrišnji dan.
Variacija na že slišane teme,
ki pa jih svet pogosto presliši,
ampak danšnji verzi so mikavni,
morda pa se koga, dremavčka, dotaknejo.
lepo bodi
naj tvoja noga v te copatke leže
in tisti nič naj vedno bo brez teže ...
LP, Lidija
Najlepša hvala, draga Nada. Prijazno me pobožajo tvoje besede.
lpi
Rajko, hvala.
Je pa res, da kljub vsem budnicam okrog nas, ne pričnemo živeti drugače, kajne? Ponuja se nam vse več ''duhovnosti'' in kopanja ''v zavest'', strinjamo se, več ali manj, da bi morali drugače, pa vse ostane le pri kimanju, v resnici pa nič ne spremenimo.
Ker je usoda že položila preprogo v bodočnost? Ker je že zdavnaj vse uravnano za pot tega planeta in bitij na njem? Je res možnost izbire? Morda za male reči. V vseh starih svetih spisih pa je propad slika bodočnosti. In vsi živimo predolgo brez zavedanja, kako minljivi smo.
Uf, sem se razpisala ...
Lpi in debelo senco ti želim te dni
Draga Lidija, najlepša hvala. Za črtice in za lepe želje, ki mi dvigujejo duha.
Saj veš .... Zupančič takole
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 14. 07. 2024 ob 13:02
- Prebrano 446 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 161.65