Vztrajno so nas prepričevali,

da moramo vse imeti,

da brez množice predmetov,

ne da se več živeti.

Počasi trg se je zasitil,

s kitajsko plastiko se kitil,

cene so bile ugodne,

police centrov vedno polne.

Reklame lepe in mamljie,

prodajalke pridne, ustrežljive,

česar nisi potreboval

si včasih kupil, v kot si dal.

Zdaj blago se nam kopiči,

plastika se ne izniči,

vsepovsod smeti ležijo,

vsi o nesnagi govorijo.

V centru vidiš otročiča,

ki se vsega naveliča;

kaj mamica bi še kupila,

da bi ga razveselila?

To so sadovi naše družbe,

ki je hotela vse imeti,

verjela, da bo našla srečo,

med bleščečimi predmeti.

tolminka