Oči so videle jate bolečine,

dale večne spomine,
grozljivih skrivnosti,
zapečatene v duši,
ko svet po strelu se ruši.

Na človeka ne bo več gledal enako,
prestopil je mejo v krvavo mlako.

Streli brez milosti,
še kamen ima več bojazljivosti.

'Teci, teci' ti kričijo,
na človeškost pozabijo,
ob času smrti opevajo religijo.
Tisoči padli so na tvoji strani,
na tleh ostali so, zaničevani.

Le v mislih še živi,
tisti vojak,
ki po smrti diši.

Iris Ivanuša