Bila sem na plaži,

ko so bili kopalci že davno doma.

Ni bilo za občudovati sončnega zahoda ali vzhoda,

le luno, v katero volk ne tuli.

V temni noči me vsak bližajoči val odganja,

ker je slano dno črno kot neznano nebo.

Čeprav mi je ta barva najljubša in sem v tem času dneva kakor pravi nespeči kameleon,

le strmim sredi pomola v daljavo in v globino morja.

Ko me lakota po brezmejnosti mine,

ostane le prazen prostor,

ki si ga um želi v srcu.

Želim si živeti svojo prihodnost,

kajti svoje dno dodobra poznam.

Iluzija tišine se razblini.

Stopala oznanjajo moj odhod.

V siju jutra počakam na svoj vzhod.

Nikogar več ne krivim,

le črnino morja in neba.

Tina Pegan