Poletje proti koncu junija. So stvari, ki se lahko

povzdignejo nazaj za okroglo mizo –  tisto nekaj,

kar je verjetno in vredno, in za to bi kajpak položil

tudi svoje karte na mizo. A kaj si videl tokrat? Razvrat?

Nekaj anekdot, ki so se izgubile že ob rojstvu?

Cobain je spal že takrat, ko je bil za nas še relevanten.

Glasbe ni. Izgubila se je med glasnostjo šepavih bitov.

Nedolgo nazaj je bila tu še vrba. Danes je posekana.

Dobro. Glede drevesa ne bomo razpravljali.

Še pred letom dni je tu igral cover bend beatlov;

nagnetli smo se na kup in vzcvetelo je par dobrih dni.

Latern ni. Zvezde prekriva siva mrena. Hladi se.

Nikoli nisem s prstom potoval po zemljevidu.

Moje povezave so bolj introvertirano dostopne,

zato se morajo takšne sage pisati s črnilom,

ki je obstojno do naslednjega jutra. Ali še več. Do noči.

Leta tečejo. Zrak se zgošča v spomin. Besede so,

ali jih pa ni. So barve – razlite – ali pa delo, ki se

vtisne na kolektivno platno. Jutro je. Črni čaj in mir.

Luka Višnikar