Na planini med gorami raste osamljen bor 

in pod njim v hišici živi deklica, ki jaz sem nanjo nor, 

samo to vem, kako ji je ime, enkrat moja bo, 

čaka me, da bom prišel po njo, ljubil jo močno.

Na drevo sva imeni napisala, sem narisal okrog srce 

svet je bil prelep, ko brez besed 

so se srečale vroče ustnice. 

Povej mi in se mi nasmej, to ni laž, je ljubezen brez mej! 

Na drevo sva imeni napisala, sem narisal okrog srce. 

U želodcu so metuljčki, sliš’ se trava rast’, 

pojejo in se ženijo ptički, ki jih vnema vroča strast, 

tudi deklica vzdihuje in skrivaj ihti, 

čaka me potrpežljivo tam, kjer bor stoji

Gregor Markič Factotum