Annabelle

je samotna breza
ki jo kot dar vesolja iščeš
s prehitrimi ustnami
ki vrtinčijo prevret tresljaj
njeni prsti rezbarijo v mehkem lesu
te s fresko v cerkvah odstranijo
in v postelji tvoj prašnik oplajajo
zapleta se kot slak
s pegami stoka silhueta
rojeva se na vrhu minareta
okruši jo z rokami iz bršljana
pretresi, da snežinka še ostaja
skuštraj lase, da zver trepeče
prereži melodijo, ki jo izživlja vse bolj speče
še zadnja kaplja se čez rob poda
ko limfa se pretaka z bajkami
odnaša jo med vence obdane s starkami
časa ni dovolj
ko vrže bolečino stran
s solzo, ki izžge obraz
in udje so zaspani
preveč je še spominov v okrvavaljeni travi
le nežnost
le dotik, ki ni zlagan
mogoče jabolko, ki ni zakleto
in breskev prelije sok po stegnih vneto
se v goloto prisesa
ko podajaš prazne škatle
in raztreščiš porcelan bobneče
odnaša jo, ko kradeš ji korak
jo daviš koprneče
pošiljaš na začetek
kjer je še dišala
in se z naivno roso igrala



se bojiš njene mehke blazine

sheeba

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 28. 09. 2009 ob 01:34
  • Prebrano 773 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 160
  • Število ocen: 4

Zastavica