Mavrična baretka,
z rožnato podlago
in žametast klobuk,
ki na bolšjaku
ga je kupil Drago,
sta se zaljubila,
ko sta se prvič opazila.
Baretka, ki h kostimu
si nadela jo je Cvetka
in klobuk, ki Drago na houruk
s police ga je sklatil;
dve pokrivali osamljeni,
oprezujoč za družbo,
povsod sama lasišča,
nikjer sorodnih duš ...
Hitro mine pot v službo:
morda pa v garderobi
se kakšna kapca najde?
A usoda poskrbi
za srečanje kot v sanjah
pod krošnjo starega kostanja:
Mmm, kakšne barve,
mrmra klobuk.
Ooo, kakšna forma,
vzdihne baretka.
Miru nista imela
vse naslednje dni,
dokler desetega oktobra
ne zbudi se veter nagajivi,
sega pod obleko, dviguje krila,
baretko sname s preresne Cvetke,
klobuk še Dragotu odnese,
ki preveč na posle misli.
Na mah poskočita oba,
zaplešeta okrog kostanja
v jazz baletu!
A prepozno:
klobuk je že z baretko v krošnji,
kjer izrečeta besede si zaupne.
Potem vzletita,
se dotikata, ljubkujeta,
nazadnje v listju zlatem,
božajočem, obležita.
Cvetka in Drago strmita
v tihožitje čudovito:
Gospodična, vas povabim
v Zvezdo na čokolatl ...
Rada se vam pridružim!
Dan na dan tako se grejeta
ob čokolatlu in žametu v očeh,
baretka in klobuk
pa na obešalniku uživata
bližine žar.
(Skoraj neizbežno je sledilo,
da žametna baretka, mavrični klobuk,
Dragica in Cvetko,
so postali par.)







(2006)

Leona