Usodni veter

Mavrična baretka,
z rožnato podlago
in žametast klobuk,
ki na bolšjaku
ga je kupil Drago,
sta se zaljubila,
ko sta se prvič opazila.
Baretka, ki h kostimu
si nadela jo je Cvetka
in klobuk, ki Drago na houruk
s police ga je sklatil;
dve pokrivali osamljeni,
oprezujoč za družbo,
povsod sama lasišča,
nikjer sorodnih duš ...
Hitro mine pot v službo:
morda pa v garderobi
se kakšna kapca najde?
A usoda poskrbi
za srečanje kot v sanjah
pod krošnjo starega kostanja:
Mmm, kakšne barve,
mrmra klobuk.
Ooo, kakšna forma,
vzdihne baretka.
Miru nista imela
vse naslednje dni,
dokler desetega oktobra
ne zbudi se veter nagajivi,
sega pod obleko, dviguje krila,
baretko sname s preresne Cvetke,
klobuk še Dragotu odnese,
ki preveč na posle misli.
Na mah poskočita oba,
zaplešeta okrog kostanja
v jazz baletu!
A prepozno:
klobuk je že z baretko v krošnji,
kjer izrečeta besede si zaupne.
Potem vzletita,
se dotikata, ljubkujeta,
nazadnje v listju zlatem,
božajočem, obležita.
Cvetka in Drago strmita
v tihožitje čudovito:
Gospodična, vas povabim
v Zvezdo na čokolatl ...
Rada se vam pridružim!
Dan na dan tako se grejeta
ob čokolatlu in žametu v očeh,
baretka in klobuk
pa na obešalniku uživata
bližine žar.
(Skoraj neizbežno je sledilo,
da žametna baretka, mavrični klobuk,
Dragica in Cvetko,
so postali par.)







(2006)












Leona

Komentiranje je zaprto!

Leona
Napisal/a: Leona

Pesmi

  • 28. 09. 2009 ob 00:35
  • Prebrano 726 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 260
  • Število ocen: 6

Zastavica