Sobota v mestu
Kako težki so koraki,
ki se po nekaj letih vrnejo
na ulice domačega mesta?
Čudna spoznanja,
ki jih spretno odrivam na stran,
bolščijo vame za vsakim vogalom.
Upanje v zaupanje in
ljubezen sta me namreč nekoč
kot pijanega norca- gnala iz tega istega kraja.
Kdaj prenašanje postane mučno,
misli pa trezne ?
Sobota je.
Pročelja starih hiš so lepa, pisana,
še nikoli tako svečana.
Mnogo ljudi, cvetje v izložbah.
Zvonik v daljavi deluje kot privid,
zdaj zdaj bom na ulici zagledala še Veroniko.
Mimo zaprhuta gruča sivih ptic.
Izgubljena hitim brisat solze,
nikogar ne pozdravim.
Nerodno stopam dalje,
skeli me ta prekleti zlom napačne smeri.
Ali ni zanimivo, da se to dogaja večini človeštva,
sploh v mejah tako imenovanega civiliziranega razvitega sveta,
kakor se nečimrno znamo oklicati.
Nekaj (zunanji vpliv in notranja neprebujenost) nas požene v napačno smer -
v svet (to se je zgodilo že Prešernu) -
in kakovost občutka bivanja, ki ji pravimo sreča,
z leti plahni, namesto da bi se krepila,
zategadelj je vrnitev nazaj k sebi nujna....
...tukaj pa (na sceno) v ospredje pride povsem druga paradigma oz. pogled
na svet, ki nima nič skupnega s pridobitništvom, s katerim je omrežen
zunanji absolutno navidezen svet (v umu izmišljenih) predmetov.
Lepo bodi (saj do smrti je še čas) RA.j.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ajdovakasa
- 10. 06. 2024 ob 22:26
- Prebrano 261 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112.8