Razprlo cvetje svoje je naročje,

z vonjavami me tiho povabilo,

z esencami prav nežno me zgrabilo,

v objemu rož zdaj rajsko sem otočje.

Zelenje me je v dušo poljubilo,

iskreno in prvinsko še otročje,

kot včasih, še nagonsko, ljubko, volčje,

nikdar srce ne bo ga pozabilo.

Med travami oživljam spet otroštvo,

razpreda se med danes, jutri, včeraj.

Je mojih še mladostnih misli moštvo,

ki barva v času vsak moj dan za zmeraj.

Ne dam v pozabo ga v spominov mnoštvo,

ostaja tukaj z vonjem trav v poroštvo.

olgasem