Kar tukaj, na robu prepada stojim.

Zakaj sem obstala? Resnično ne vem.

Korake izgubjam, se končno zavem.

Tu veje trhlene se upa držim.

V padàlo vprašanj se razgrinja problem,

med včeraj, tja v jutri, brez danes visim.

Razmišljam, kaj z vetrom sanjavim dobim?

Saj želje so tukaj, le to vam povem.

Brez ravnotežja, sem samostoječa.

Pred mano grobovi, za mano četa.

Smrt je edina na vse nas prežeča.

Stopam v neznano z brezčasjem prežeta.

Pot ni v prihodnost nikomur odkrita,

Jaz vem, da zmorem s ponosom objeta.

olgasem