Cni kos, tvoje pesmi se me dotaknejo, v njih je nekaj znanega, a do sedaj molčečega. Nekako kot trenutki v tihih  nočnih urah, ko so me bolnišnični  hodniki spraševali mnoge  reči. Kot šepetanja z druge strani ali le spomin. 

Samo tole ...

Ampak tukaj je bila,

Mogoče:

Mešanica brav v perutih

je krasila tvojo obleko,

ko sem te zadnjič videl.

lpi

Irena, globoko sem počaščen, da se te moje pesmi dotaknejo, takšno mojstrico, kot si sama. Hvala za ta cudovit kompliment. Uposteval sem seveda tvoje nasvete in spremenil, le namest peruti sem uprabil perje, se mi bere lepse :)

Hvala se enkrat in uspesno ustvarjanje se naprej zelim.

Lp, Nejc

Sem že zasvojena s tvojo poezijo  (*_*)

Čudovita, tudi ta. Bravoooo!

Lp, Marija 

Se pridružujem vsem pohvalam.

ČE dovoliš, se bom obregnil le ob eno besedo:
zdi se mi lepše, če bi uporabil lepo slovensko besedo

ne pomnim takšne lepote in očaranosti

(ne pomnim takšne krasote in očaranosti )

lep  dan še naprej, saj se bo ptica spet vrnila

pa  še tisto  brav popravi v barv

Hvala Marija, sem polaskan :)

Rajko hvala, si bom sposodil očaranost :)

Lp, Nejc

Čarobna pesem...

Lp

Tanja

Hvala Tanja!

Lp, Nejc

Tudi mene je pesem nagovorila! 

Bi pa tudi jaz dodal eno pripombo na verz:

Vanjo zrem kot pračlovek, ko je prvič videl ogenj.

Pračlovek je verjetno vseskozi videval ogenj, saj je pred njim moral velikokrat bežati. Zato bi morda lahko ta verz malo drugače navezal na tisti "prvič", npr.:

Vanjo zrem kot pračlovek v ogenj, ko ga je prvič sam zanetil.

Milan Ž. - Jošt Š. 

Ane, kako lahko en sam drugačen pogled vidi nešteto resnic. Dolgo me bi bilo tukaj, ker v glavnem slikam ptice :) 

Me pa pisanje tudi že pošteno mika.