razlila se je žametna črnina  

s srebrnimi biseri prešita 

in legla na moje prsi

vznemirjenje je zatrepetalo  

skozi hrepenenje

v tišino sladkega pričakovanja

je strela razsekala nebo 

kaplje naslonjene na okno duše

so silile skozi špranje samote

ki se je razgaljena dušila pod težo spominov

spustila sem jez samopomilovanja

odprla lopute žalosti

in znižala gladino bolečine

sem reka 

si utiram svojo strugo

z vrtinci izmivam smrdečo 

iz dna usedlino

in si ustvarjam novo brežino

v meni je moč 

energija

me spobuja 

se potaplja

v valove se vzpenja

dokler se ne izteče

v morje žametne črnine

z biseri prešite

olgasem