V GOZDU
Tišina padla je do dna globeli,
zbudi se molk, oblečen v šepetanje.
V mrtvaškem plesu - žrtve in krvniki,
v besedah medlih - upi so in sanje.
Podajajo roke koščene si, porozne,
odpuščajo, kar je neodpustljivo,
(kar matere le zmorejo storiti),
iztrohnjeno srce ni več ranljivo.
Svetloba, sence migetajo v zraku;
mehčajo se, glej, kaplje bolečine;
spreminjajo tam v mile se glasove,
ki parajo ujetost v pajčevine.
Se dvignejo meglice v loke, moste,
drsijo zlahka, jih popije sonce,
popije luna bleda - prvi krajec,
iz zemlje vzklijejo prelepe kronce.
Težka resnica, ki se je ne da zanikati.
Tolminka
Čestitke za sozvočje (zakaj pa ne!) z naravo!
Milan Ž. - Jošt Š.
Čudovita je (še!) naša narava, in za marsikoga tudi zdravilka.
Lepa večpomenska pesem, spoštovana Nada.
Čestitke! Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 29. 05. 2024 ob 09:30
- Prebrano 313 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 97.39