Puhast, topel in mehak,
beli oblaček drobenclja za mano.
S črno, vlažno
roombo za zakopane
piščančje stegnenice
in poplesujočim kodrastim omelom
se z dvignjeno zadnjo tačko
svojim oboževalcem:
vogalom hiš in deblom dreves
smehljajoče podpisuje,
ko pohajkujeva po soseski.

Nekaj med ovčko in lamo
se z viteško orožarno
malih, špičastih, belih sabljic
in živordečo rutico,
ki mu moli iz ljubkega gobčka,
s plapolajočimi pahljačami
za katerimi se skrivajo radarji
baha in važi
pred velikimi potomci volka.

Nežen in krhek
z balkona kot modrokrvni princ,
beli oblaček
s povzdignjenim glasom
mimoidočim naznanja,
kdo je tu gospodar.
In bognedaj,
da bi čez vrata na dvorišče
brez zvonenja
kdaj samovoljno stopilo
kakšno mačje bitje-
potem bi se mu od srdu
pred očmi verjetno kar stemnilo.

Moledujoče in igrivo
se mi meša pod nogami,
ko kuham kosilo, ali popravljam avto.
Kot oproda mi prinaša in odnaša
kuhalnice in izvijače,
da ne vem več
kje kaj imam.

Ko odhajam v službo
in ga za pol dneva puščam samega,
mi s svojim otožnim pogledom
para srce.
Ko pridem domov,
se me razveseli bolj kot tisti,
ki na lotu zadane sedmico.
Spleza mi za vrat
in počutiva se mnogo bolje
kakor dame,
ki pozimi za svojimi vratovi nosijo
ustrojeno krzno belih lisic.

Da gre lulat in kakat
zanj vstajam ob urah,
kot to počnejo le še
novopečene mamice
za svoje prvorojene.
Z njim hodim na sprehode,
ko ne bi niti pod razno
čez vrata pomolil svojega nosu.
Izprositi zna
zadnji kolešček pasje radosti,
ki ga že nosim k ustom
in bi na vsakogar drugega
zarenčal kakor pes,
ki mu hočeš iztrgati kost.

Pogleda me z očmi,
ki mi zmehča kolena.
Zvečer se k meni privije,
kot da je moje dete
in zjutraj kot otroci za v šolo
javka,
da noče še vstati.
In še takrat,
ko mi skrije copate
in raztrga nogavice
nisem dolgo jezen nanj.

Štirikilska vrečkica brez bolh
je preprosto Nekdo,
ki ga ne znam in ne zmorem,
da ne imel bi jo rad.

Hovk