
Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,
sence gozda, kot mistika hladna, ožgane
ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,
njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,
ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa
nam daje. Poglej, svoboda se razteza,
dopustnost se žanje, ko prosto je nebo,
stisnjeni prsti in glava je napeta, da dež
se prepušča skoz' črna peresa, nevihte,
mrzel sneg, ker močna je slutnja, ki ječo
razdira, mračne misli in vozle v kosteh.
Vsak ovinek, obvoz, ki zakon narave zanika,
luknje na poti, njih trnje pobira, ko glava je
važna in zaključke si piše, trda je koža, da
mehkobe ne prepušča, tiste, ki vse zaobjame
in take, ki ptice 'z neba jo vidijo, kot širno
celoto, kot svet brez zagate.
Z nogami na tleh smo, dvonožec, v banalnosti
diha, da čutil bi krila, letel do nebesnega svoda,
razgalil telo in duha, zakrpano dušo. Poglej, ko
listje odpada, razkroj se ponuja, so jasa, drevesa
in strpne živali, je meja nevidna, ki črte upogiba,
spreminja in briše, oči razgrinja.
Zdaj vroči so žarki, se zakotnost odpira,
dež, ki je mlaka, izhlapeva, da vlaga neguje,
ozračje, kot kaos, življenje ohranja, ta skromna
plemenitost, v dobrohotnosti odkriva, so vozli
v temi, ki ne vidijo svojih vrvi, da oko, ki vrata
zaznave očisti, v vidljivost pade.
Z veseljem berem tvoje misli.
med temi današnjimi:
Poglej, ko
listje odpada, razkroj se ponuja, so jasa, drevesa
in strpne živali, je meja nevidna, ki črte upogiba,
spreminja in briše, oči razgrinja.
pa tudi druge niso od muh, denimo, sam zaključek.
✔
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Luka Višnikar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!