Zemlja, zelena krasota, s soncem porasla,

sence gozda, kot mistika hladna, ožgane

ude mirijo, polja maternice hitijo v zenit,

njihova mlada semena, kaj čutiti morajo,

ko zrak se razpira in roko iztega, čudesa

nam daje. Poglej, svoboda se razteza,

dopustnost se žanje, ko prosto je nebo,

stisnjeni prsti in glava je napeta, da dež

se prepušča skoz' črna peresa, nevihte,

mrzel sneg, ker močna je slutnja, ki ječo

razdira, mračne misli in vozle v kosteh.

Vsak ovinek, obvoz, ki zakon narave zanika,

luknje na poti, njih trnje pobira, ko glava je

važna in zaključke si piše, trda je koža, da

mehkobe ne prepušča, tiste, ki vse zaobjame

in take, ki ptice 'z neba jo vidijo, kot širno

celoto, kot svet brez zagate.

Z nogami na tleh smo, dvonožec, v banalnosti

diha, da čutil bi krila, letel do nebesnega svoda,

razgalil telo in duha, zakrpano dušo. Poglej, ko

listje odpada, razkroj se ponuja, so jasa, drevesa

in strpne živali, je meja nevidna, ki črte upogiba,

spreminja in briše, oči razgrinja.

Zdaj vroči so žarki, se zakotnost odpira,

dež, ki je mlaka, izhlapeva, da vlaga neguje,

ozračje, kot kaos, življenje ohranja, ta skromna

plemenitost, v dobrohotnosti odkriva, so vozli

v temi, ki ne vidijo svojih vrvi, da oko, ki vrata

zaznave očisti, v vidljivost pade.    

Luka Višnikar