Kako priznati duši, ki vidi onkraj, skozi mene

kaj me teži, 

ko vem da je potlej ne bom več zmogel pogledat v oči.

Zadrogiran narkoman,

beži iz dneva v dan.

Iz dneva v teden

iz tedna v mesec

iz meseca v leto,

ostalo je vsaj za kekec pašteto.

Predam ji vso kontrolo,

preveč bistra je,

da ne bi opazila, 

preveč prikritega kadra,

sam si pospravim ljubezni jadra.

Najlepša hvala da si to storila,

da upepelila,

si luciferjeva krila,

uničila tisto materijo,

prerezala mu arterijo,

zaključila to serijo.

Nisem vedel kako naj ti povem,

zato kljub svarilu,

da ne bom spal v miru,

kabel priklopim,

kode izklopim,

ker vem da mora se to nehat,

če ni drugega načina kot prestrašiti do smrti človeka-

se strinjam

da na kraj pameti ne pade

ogabno dejanje

hvala da končno lahko dam iz sebe to priznanje

da čez mesec dva ali leto, kdo ve?

bo lažje spanje

tukaj sem vedno

če potrebujete koga za molčeče dejanje

Tebi vem

da moledovanje

za odpuščanje

ne vrne tiste sanje.

Sanje o človeku ki razume.

Pa vendar pomisli

obesil sem se na visli

Na visli resnice,

visli pravice,

da izkoreninim 

vse prikrito.

Ker razumem,

da pred tvojimi očmi nič ni v tančico zavito

Mogoče spet kdaj,

povabiš me na čaj 

v svoj topli raj.

Spomni se name,

ko premikala boš pohištvo.

Ali pa ko kompliciraš popolnoma pravično.

Aja pa mjavčicam povej

da se žal

ne bomo cartali kot prej.

Slepec