Nisi mi rekel

 da ti je žal

za vse krute besede

 ki trosil si jih

verjel si

 oprostila ti bom

saj modro nebo nad mano si dal

Ti ustnice bodo zatrepetale

iz oči pa se bo vsul drveči plaz

vedel boš

 da moje srce se je vdalo

ker ga zajel je

najhujši  mraz

Spoznal boš čistost mojega mišljenja

ne boš vedel kod ne kam

  zakaj si zadajal mi rane

z željo

da bil bi zame nepoznan

Zdaj bi podaril mi najlepši cvet

pa je brez solz oko ostalo

le s čim bi me ponovno razveselil

saj ljubezni v srcu je tvojem premalo

Nikoli več vrnitve nazaj ne bo

zastonj zdaj veja listje stresa

ostal spomin bo le na tiste dni

ko bila zelena so drevesa

zaspanka